Poletna slikarska delavnica za Prostočasnik
Slikarska vremensko/pasja zmešnjava
Začeti bi se moralo tako: prelep sončen dan, otroci pripravljeni za slikanje ubogljivega kužka, se odpravijo na prelep cvetoč travnik…
Bilo pa je tako: dogovorjeni smo bili, da pričnemo z našo delavnico popoldan, po kosilu, ko se sladica malo uleže, ko se ustvarjalna želja po novi prigodi ponovno vzpostavi, ko ni več vroče in ko je svetloba ravno prava za slikanje.
Vendar mi je že pogled skozi okno proti vzhodu dal jasno vedeti, da bo vreme tokrat imelo svoj prav. Temni oblaki so se v daljavi že razločno videli in vse je kazalo, da počasi prihajajo nad našo likovno prizorišče. Zato smo začeli z nadzvočno hitrostjo pripravljat material za slikanje. V prtljažnik avta so tako poletela stojala, tempere, čopiči in plastenke vode. Nazadnje so na sedeže poskakali še otroci in že smo oddrveli po ulici do prvega ovinka, ko smo se spomnili, da smo pozabili naš razstavni akt- eksponat- psa. Vzvratno, sem spet zapeljala pred hišo. Diablo, prisrčen črn kuža nas je potrpežljivo čakal tam, kjer smo ga pozabili: v vetrolovu. Končno smo bili popolni in že smo osvajali prve kilometre na Toško čelo. A grozečim oblakom smo ubežali le za nekaj minut. Na Toškem čelu so sledila kratka navodila za delo. Zaradi vetra smo le s težavo postavili stojala. Lončki z vodo so se nenehno prevračali, v naglici so tudi tempere divjale naokrog, čopiči so nasršeno iskali svojo priložnost na papirju in naš pasji model je ves razigran tekal naokrog in lovil mušice in metulje, ki jih je premetaval vse močnejši veter. Otroci so imeli kar nekaj dela, da so ga ujeli v trenutku mirovanja.
Likovna zmešnjava je dobila epilog, ko so prve kaplje padle na pasje portrete in ko je razigrana kosmata kepa potacala slike otrok, ki so ustvarjali na tleh, ko je krošnja pregnala dve slikarki iz svoje zelene ječe in se je temperatura hitro nižala. Tako kot smo pridrveli, smo tudi oddrveli v hišo. Vsak je spotoma pograbil kar je videl ležati naokoli. V tistem poletnem neurju smo izgledali kot pobegla strašila. Ko smo bili že na varnem v hiši in dajali sušit oblačila in slike, je še čisto mirno in počasi pritacal naš pasji prijatelj.
Njemu je bila naša poletna slikarska delavnica všeč in svoje delo se mu je dozdevalo, je dobro opravil.
Za delavnico potrebujete:
slikarsko stojalo ali trdo podlago
risalni list
tempere
lončke
čopiče
slikarsko majico
lepo vreme
psa, mačko, hrčka, morskega prašička, papigo…
Delavnico pripravila in napisala: Annmarie Saša Prah
Fotografirala: Nataša Horvat
Začeti bi se moralo tako: prelep sončen dan, otroci pripravljeni za slikanje ubogljivega kužka, se odpravijo na prelep cvetoč travnik…
Bilo pa je tako: dogovorjeni smo bili, da pričnemo z našo delavnico popoldan, po kosilu, ko se sladica malo uleže, ko se ustvarjalna želja po novi prigodi ponovno vzpostavi, ko ni več vroče in ko je svetloba ravno prava za slikanje.
Vendar mi je že pogled skozi okno proti vzhodu dal jasno vedeti, da bo vreme tokrat imelo svoj prav. Temni oblaki so se v daljavi že razločno videli in vse je kazalo, da počasi prihajajo nad našo likovno prizorišče. Zato smo začeli z nadzvočno hitrostjo pripravljat material za slikanje. V prtljažnik avta so tako poletela stojala, tempere, čopiči in plastenke vode. Nazadnje so na sedeže poskakali še otroci in že smo oddrveli po ulici do prvega ovinka, ko smo se spomnili, da smo pozabili naš razstavni akt- eksponat- psa. Vzvratno, sem spet zapeljala pred hišo. Diablo, prisrčen črn kuža nas je potrpežljivo čakal tam, kjer smo ga pozabili: v vetrolovu. Končno smo bili popolni in že smo osvajali prve kilometre na Toško čelo. A grozečim oblakom smo ubežali le za nekaj minut. Na Toškem čelu so sledila kratka navodila za delo. Zaradi vetra smo le s težavo postavili stojala. Lončki z vodo so se nenehno prevračali, v naglici so tudi tempere divjale naokrog, čopiči so nasršeno iskali svojo priložnost na papirju in naš pasji model je ves razigran tekal naokrog in lovil mušice in metulje, ki jih je premetaval vse močnejši veter. Otroci so imeli kar nekaj dela, da so ga ujeli v trenutku mirovanja.
Likovna zmešnjava je dobila epilog, ko so prve kaplje padle na pasje portrete in ko je razigrana kosmata kepa potacala slike otrok, ki so ustvarjali na tleh, ko je krošnja pregnala dve slikarki iz svoje zelene ječe in se je temperatura hitro nižala. Tako kot smo pridrveli, smo tudi oddrveli v hišo. Vsak je spotoma pograbil kar je videl ležati naokoli. V tistem poletnem neurju smo izgledali kot pobegla strašila. Ko smo bili že na varnem v hiši in dajali sušit oblačila in slike, je še čisto mirno in počasi pritacal naš pasji prijatelj.
Njemu je bila naša poletna slikarska delavnica všeč in svoje delo se mu je dozdevalo, je dobro opravil.
Za delavnico potrebujete:
slikarsko stojalo ali trdo podlago
risalni list
tempere
lončke
čopiče
slikarsko majico
lepo vreme
psa, mačko, hrčka, morskega prašička, papigo…
Delavnico pripravila in napisala: Annmarie Saša Prah
Fotografirala: Nataša Horvat
