študentska leta

Zgodil pa se je velik preobrat. Namesto v Maribor, sem šla študirat v Ljubjano. In takrat se je moje slikarstvo za mnogo let prekinilo. Mislila sem, da ne bom slikala nikoli več. V ospredje je stopilo klasično študentsko življenje. Malo na faks, pa na kavico, pa na kakšno vajo popoldan, zvečer pa je bila edina skrb, kje bo kakšen dober žur. In bili so. V rožni je menza takrat še v zadnjih vzdihljajih izvajala koncerte. Tako sem še ujela Martin Krpane, Lačnega Franza; ostalih se dobro ne spomnim, saj je bila ponudba alkoholnih substanc odločno prevelika in prepoceni. Ko pa sem odkrila še B51, se je moj spekter alternativne glasbe in ljudi zanimivo razširil. K vsej sreči samo za nekaj let. Med bolj odštekanimi dogodki je bil sigurno pokop WC in druženje z bosanskimi intelektualci. Samo slednji, ena primorska prijateljica in jaz, smo dokončali faks, ostali so se zgubili. Eden za vedno.
Jaz pa sem šla naprej. Za mano so ostali EKV, Hladno pivo, Majke, Azra, Film in drugi hudi bendi. Petnajst let kasneje pa vidim, da so tudi oni preživeli. V Cvetličarni.