Atelje

Pa se je začelo.

Kdo bi si mislil, da bo to prav na dan, ko sem neskončno utrujena, ko mi hčerka pripoveduje, da bo naslednje leto za pusta zmaj in ko še lovim zadnje stotinke za pisanje, preden se prebudi še mlajši kandidat za razgrajanje.

Mislim, da je bilo še v osnovni šoli, ko mi je učiteljica likovne vzgoje podarila nekaj praznih platnic temnozelenga bloka od risalnih listov. Nato sem po naključju in po zaslugi takratne politike dobila od mame iz Češkoslovaške čisto prave oljne barve. Prevzel me je njihov bogat in poseben vonj, ki se je v sodelovanju s terpentinom zlil v mojo najljubšo ustvarjalno dišavo. Kasneje je platnice, kamor sem z zanosom slikala, zamenjalo prvo platno. In postala sem slikarka. Obsedena.